Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
3. december 2022
― Boris Beja v slovenskem umetnostnem prostoru kot umetnik nastopa že deset let. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z (aktualnimi) družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko ‘ubesedenje’ teh odnosov. Izhodišče tokratne razstave v Hiši kulture je grafika Franca Miheliča (1907–1998), ki se nahaja v stanovanju, kjer umetnik biva in ustvarja. Interier stanovanja se ni spremenil že 50 let, del opreme pa so tudi tri Miheličeve grafike v tehniki linoreza: Spomin na očeta (1954), Vojska v snegu (1950–60) in Mrtvi kurent (1953). Slednja je izhodišče razstave v Hiši kulture. Umetnik pri snovanju del, ki jih predstavlja na razstavi, izhaja iz figur na grafiki. Pri tem se poigrava s pretvarjanjem dvodimenzionalne podobe v objekt (in nazaj) in na ta način sprevrača tradicionalno pojmovanje kurenta kot lika, ki preganja zimo in prebuja pomlad, kot tak pa simbolizira plodnost in s tem tudi življenje. Po navdihu figur z grafike ustvari več kipov, ki jih postavi na gracilna, dematerializirana stojala in razporedi po galerijskem prostoru. Tisti, ki stoji sam zase, je dokaj realistična podoba lika, ki ga na grafiki vidimo od zadaj. Trije, ki stojijo v skupini, pa so fantastične izpeljanke iz vseh ostalih figur. Pri tem ni naključje, da so izpeljanke ravno tri, saj je to najpomembnejše število v slovenskem izročilu. V osnovi predstavlja popolnost in celovitost, ki se nanaša na različne kontekste: preteklost, sedanjost, prihodnost kot trojstvo časa, podzemna, zemeljska in nebesna sfera kot trojstvo prostora, koncept tročana, trije sinovi, tri rojenice, tri preizkušnje, Triglav … če omenimo nekaj najbolj znanih referenc. V tem kontekstu kipi pridobijo pomen nekakšnih skorajda totemskih figur, ki ne odganjajo zime, pač pa v
